O tem, da se ponovno udeležim 7-dnevnega odmika v tišini, sem sanjala vsako leto, zadnjih 5 let. Pa sem vedno našla prioritete drugje. A želja je ostajala, saj sem se spominjala, kako globoko in čudovito izkušnjo sem imela zadnjič.
Tokrat sem si zadala jasno namero: po divjem letu, ki je za menoj, se želim ustaviti, zadihati in se znova povezati s sabo. Takšen odmik za čuječnost mi je predstavljal priložnost, da dam telesu in umu prostor za počitek.
Pričakovanja pred odmikom
Pred odmikom sem hrepenela po tem, da se umaknem od vsakdana, da spet slišim tišino in samo zvoke narave. Niti za trenutek nisem pomislila, da bi mi bilo težko brez telefona – večji izziv se mi je zdelo, ali bodo drugi sprejeli, da bom več dni nedosegljiva.
Odmik, ki sem ga obiskala, organizira Društvo za razvijanje čuječnosti in ima svoj preizkušen format. Prvi dan se dogovorimo o pravilih, nato pa nastopi popolna tišina. Tudi obroki so v tišini. Udeleženci lahko beremo, pišemo, hodimo na sprehod, a ves čas je poudarek na čuječnosti in meditaciji.
Dnevi sledijo enakemu urniku, kar prinaša občutek stabilnosti in predvidljivosti. Sekvence meditacij so jasno razporejene – skupaj se zberemo v dvorani ob določeni uri, večkrat na dan. Ta rutina meditacije omogoča, da se um postopno umiri.
Prvi dnevi: med blaženostjo in nemirom
Pričakovala sem, da bodo prvi dnevi težki – polni misli in notranjih napetosti. In res je bil zanimiv kontrast: zunaj popolna blaženost, saj je vse okoli mene utihnilo, v meni pa je še vedno divjal nemiren tok misli.
Kot podjetnica sem vajena, da um neprestano načrtuje prihodnost. Na odmiku sem prvič jasno opazila, kako avtomatično moj um išče “naslednje korake”. To je bil dragocen trenutek zavedanja.
Skušala sem ostajati s tem, kar je. Vedela sem, da rast pride šele, ko zapustimo cono udobja – zato sem se usedla na vsako sekvenco meditacije. To je pomenilo skoraj sedem ur sedenja na dan, kar je zame pomenilo pravo prakso potrpežljivosti in čuječnosti.
Uvidi iz tišine
V tišini sem dojela nekaj pomembnih spoznanj, ki bi jih rada delila:
1. Tišina razkrije notranji dialog. Vse tisto, pred čimer se sicer tako spretno izmikamo in bežimo, pride na površje.
2. Telo se sprosti šele, ko mu damo dovolj časa. Potrpežljivost skozi neprijetnosti in bolečine prinese pravo sprostitev.
3. Dolgčas je del procesa. Najprej pride, potem mine – in vmes odpira prostor za nove uvide.
Takšni uvide iz meditacije težko dosežemo v vsakdanjem vrvežu. Prav zato je odmik čuječnosti tako dragocen – omogoči nam, da se zares srečamo sami s seboj.
Kaj sem odnesla s seboj
Najmočnejša izkušnja je bila zavedanje, da se lahko kadarkoli vrnem nazaj k sebi. Ne glede na to, koliko časa je minilo od zadnjega odmika, me tišina vedno počaka in mi da točno tisto, kar potrebujem.
Naj nas ne bo strah ali sram, če kdaj opustimo svojo prakso meditacije ali čuječnosti. Vedno se lahko vrnemo. Vedno se lahko spet povežemo s sabo.
Vabilo k skupni praksi čuječnosti
Morda tišina zate ne bo 7 dni, lahko pa je ena ura vsakih štirinajst dni – v varnem prostoru, kjer skupaj vadimo prisotnost in mir.
Zato te vabim v odprto skupino Čuječa praksa, kjer vodim meditacije in vaje za podporo tvoji praksi. Skupina je sproščena – prideš lahko, kadar začutiš, in si vzameš ta čas samo zase.