Danes sem med prebiranjem knjige o odnosih v slovenskem okolju kar malo obstala. Precej sem v stiku s travmami in zlorabami, vendar me je kljub temu, številčnost zgodb presenetila. Zgodbe se razprostirajo čez več kot 400 strani. Opisane so stiske posameznikov in družin, ki so jih leta in leta, iz generacije v generacijo zelo dobro prikrivale. Kar je prikrito je težko odkriti in ne nazadnje se tega bremena tudi znebiti.
Izraz, katerega sem opazila skozi številne zgodbe je »Kaj pa mi je preostalo drugega?«. Ob tem me je kar zmrazilo. Kakšna nemoč, kakšna vdanost v usodo in prepričanje, da je to naša usoda pod katero moramo kloniti. Morda zadaj tudi stoji prepričanje, da nismo vredni več od tega, kar se nam dogaja.
Vendar temu ni tako, vredni smo ljubezni, nežnosti, sočutja in spoštovanja. Razumljivo je, da če nas starši in družba tega niso naučili in nam dali, niti sami ne zmoremo sprejeti in uvideti lastne vrednosti. Kar pa nikakor ni izgovor, da naši starši in okolje niso sprejeli odgovornosti, katera pritiče odločitvi za naše rojstvo in vzgojo.
Česar v otroštvu nismo dobili, trud in upanje, da enkrat pa bomo, je mlin na veter. Odgovornosti, katera ni bila vzeta resno, prevzamemo mi. Odrasli mi in se pričnemo učiti biti dober starš otroku v nas. Tisti deklici/dečku ki še vedno globoko v nas hrepeni, joče v osamljenosti in usmerja vsa naša vedenja, da bi le to končno dobil/a. Takrat, ko mi postanemo dober starš in skrbnik temu otroku lahko pričnemo bolj polno življenje, brez da bi otroške nezadovoljene potrebe prihajale na plan, saj smo jih končno, po številnih letih trpljenja zadovoljili sami.
Kaj pa lahko storimo že danes, da pričnemo skrbeti za ranjenega otroka v sebi?
1 Vzemi si čas zase. Pomisli, kaj je tisto, kar te je v otroštvu osrečevalo in daj prostor tisti aktvnosti (mene osrečuje branje knjig, petje).
2 Meditiraj. Tako prihajaš vedno bolj v stik s seboj, z otrokom v sebi in boš pričel/a boljše prepoznavati njegove potrebe in jih tudi zadovoljevati (sama vsak dan izvajam 30 minutno meditacijo).
3 Objem. Objemi ljubljeno osebo, žival ali plišatega medvedka. Potolaži otroka v sebi in se prepusti svojim čustvom in pomiritvi (objem medvedka, prijateljice je zelo blagodejen. Poskusi).
Proces odkrivanja sebe in lastnih težkih izkušenj, ki so zaznamovale naše otroštvo in upravljajo našo sedanjost, zahteva veliko poguma in notranje moči. Pripočam podporo strokovno usposbljenega psihoterapvta, ki bo znal nuditi oporo in te voditi po poti odkrivanja ter celjenjan bolečih ran.