Si se kdaj vprašal/a »Kako poskrbim zase?« Jaz se nisem tega nikoli spraševala. Bilo je izven mojega okvirja. Kakšna skrb zase, kaj niso drugi zato, da poskrbijo zame in me osrečujejo?
Tako zmotno prepričanje, da me še ob zapisu teh, meni lastnih misli, obdaja kurja polt. Ampak ja, to so bile moje misli. Odrasla sem s prepričanjem, da bi morali drugi vedeti, brez, da me vprašajo, kakšne so moje potrebe, želje. Živela sem v prepričanju, da drugi vedo kaj je dobro zame. S tem, ko sem dopustila, da so drugi odločali namesto mene, sem utišala vse dele sebe, ki so mi sporočali, da to ni zame, da v danem trenutku to ni moja potreba. S tem, pa sem popolnoma izgubila sebe, nisem sploh vedela kdo sem, seveda v času pubertete nihče ne ve kdo je, saj telo kar naenkrat postane preveliko in hormoni divjajo s tako hitrostjo da ne prepoznamo niti svojega vedenja ? kljub temu, pa sem jaz to raziskovanje prepustila drugim z mislijo »oni že vedo«. Natopil je čas, ko sem se morala odločiti o študiju, kaj bom le JAZ, SAMA počela celo življenje pa je nastala panika. Starši so mi to odločitev popolnoma prepustili, tukaj so dvignili roke in mi dali svobodo. V tem trenutku pa je nastal kaos, zmedenost, ko nisem sploh vedela kaj si želim. Po sprejetju odločitve kam se vpisati je prišla selitev od doma, vpis na fax, več odgovornosti, samostojnosti in raziskovanja kdo sem in zavedanja, da nimam blage veze, kdo v svojih globinah sploh sem. Kaj so moje vrednote, kaj mi je v življenju in odnosih pomembno. Moj študij biopsihologije in nato specializacija integrativne psihoterapije sta pripomogli k temu, da sem si ta vprašanja sploh pričela postavljati in vsemu temu sem neizmerno hvaležna.
Brez »kopanja po sebi«, kot temu pravim, nebi prišla do zavedanja in spoznanja delov sebe, ki so tako boleči, lepi, dragoceni in unikatni. »Kopanje po sebi« pomeni, da gre za nenehen proces in ne za to, da enkrat skopljemo eno ogromno luknjo vidimo kaj je tam in v kolikor nam najdeno ni všeč, jo zasujemo nazaj, če pa nam je najdeno všeč, si to vzamemo. Ne. Življenje ne gre tako, vsaj na dolgi rok ne. Kopanje po sebi je proces spoznavanje samega sebe. Spoznavanje katere so naše vrednote, naši življenjski cilji, naše potrebe, kdaj se porajajo te potrebe in še na kakšen način jih zadovoljiti. Spoznamo, da samo mi sami smo odgovorni za zadovoljevanje naših potreb. Ne more niti partner, prijatelj, mati, oče, sestra ipd. namesto nas na wc, nam ne nosi hrane v usta tako nihče drug ne more v nas vzbuditi občutkov samozavesti, zadovoljstva s samim s seboj. Mi smo kreatorji lastnega življenja, mi igramo glavno vlogo.
Praksa čuječnosti, katera nas uči, ne obsojajočega zavedanja in sprejemanja iz trenutka v trenutek mi je dala moč in okrepila zmožnosti, da sem kopala dalje in ne le, da sem kopala luknje in si vzela le tisto kar je bilo lepega. Ne. Ostajala sem z vsem, kar je prišlo v polje zavedanja, saj je vse to del mene, vse to je moje in me dela točno takšno, kot sem danes. Močno in samozavestno osebo, ki iz dneva v dan zbira pogum, da piše te vrstice in deli vse to z vami. Svoje izkušnje delim z vami, saj si želim, da bi tudi ti še izboljšal/a kvaliteto svojega življenja in rasel/a, ne samo na zunaj, ampak tudi znotraj sebe.